V prejšnjem članku sem  naredil nekakšen uvod v “popravek ugriza”, danes pa bi nadaljeval o tem, kaj se zgodi, ko so nekomu že popravili ugriz pa še vedno ni popravljen. Ali je to sploh možno in o čem je tukaj sploh govora?

Vsak pacient, ki je šel skozi protokol totalne rehabilitacije zobovja, se je srečal z besedami zobozdravnika, ki je govoril o ugrizu. Veliko tega večkrat ni razumljivega pacientom, jim je pa jasno, da gre za pomembno stvar. Kaj pa je sploh ugriz in zakaj ga je treba sploh popravljati in kaj se zgodi, če ga ne popravimo?

Ko sem nedolgo časa nazaj pisal o rdeče beli estetiki sem se razpisal o zdravih in lepih bledorožnatih dlesnih, kako pašejo k belim zobem in prehajajo pri lepem nasmehu v ustnice in njihovo rdečino. Če smo že davno ugotovili, da so temno rdeče, pomodrele ali pa celo vijolične barve dlesni znak za vnetje, pa tega skoraj ne moremo reči takrat, kadar so dlesni rjave.

Za kaj gre in kaj lahko storimo, da bi jo zmanjšali ali celo odpravili? Najprej naj pojasnimo, kaj odontofobija sploh predstavlja; gre za neracionalen in ponavljajoč se strah pred obiskom zobozdravnika. Da bi lahko govorili o fobiji in ne samo o strahu, se mora ta tesnoba ponavljati in trajati vsaj 6 mesecev.

Zimske olimpijske igre so se prevesile v drugi del in so po številu kolajn za Slovenijo že ene izmed najuspešnejših do sedaj. Velikokrat, kadar gledam velike športne dogodke, me v mislih občudovanjem zanese tudi k svojim kolegom zobozdravnikom, ki so bili ali pa še vedno so prisotni na športnih poligonih.

Dandanes pričakujemo, da rutinski pregled pri zobozdravniku vključuje tudi nekaj časa za pregled zob, ustno higieno ter pogovor o morebitnih težavah, ki jih ima pacient in nepravilnostih, ki jih opazi zobozdravnik.